O nas
Kdo smo?
Naša zgodba v psarni Vintgarska je prepletena z družinsko tradicijo in strokovnim znanjem. Prvi stik z vzrejo kraških ovčarjev sega v leto 1975, ko je Mladenov dedek vzredil svoje prvo leglo. Leta 1981 je Mladen zašolal svojega prvega nemškega ovčarja in se tako podal na pot, ki ga spremlja še danes. Ob njem so dolgo časa živeli tudi dobermani in športna kinologija, ki so ga naučili discipline, dela s psi in predanosti. Kraški ovčarji pa so ostali njegova stalnica in srce vzreje.
Nina je odraščala z nemškimi ovčarji in svojo ljubezen do psov povezala s poklicno potjo veterinarke. Danes v psarni skrbi za zdravje in dobro počutje naših psov, hkrati pa se posveča homeopatiji in celostnemu pristopu k zdravju živali. Njeno strokovno področje je tudi reprodukcija, kjer pomaga tako v naši vzreji kot drugim vzrediteljem. Prevzema tudi vso komunikacijo in postopke pri izvozih psov v tujino, tudi na najzahtevnejše destinacije, kot so Avstralija, Južna Afrika, Islandija, Južna Koreja in Japonska.
Skupaj vodiva psarno Vintgarska. Združujeva tradicijo in stroko ter si prizadevava vzrejati kraške in nemške ovčarje s stabilnim temperamentom, dobrim zdravjem in videzom, ki sledi FCI standardu.
Mladenova zgodba
Moj dedek Rudolf Gosak je imel kraške ovčarje odkar pomnim. Leta 1975 je s svojo psico Tinco vzredil prvo leglo. Skotili so se Zora, Zvonček, Zdenko in Zvonko. Ob njih sem spoznal, kaj pomeni miren in zanesljiv čuvaj doma ter družine.
Pri petnajstih letih sem si našel prvo počitniško delo. Plačo sem porabil za nakup nemškega ovčarja, ki sem ga poimenoval Bobi. Domov sem ga peljal na kolesu, na poti padel in se ves potolkel, psa pa sem držal tako močno, da se ni poškodoval. Z Bobijem sem opravil svoj prvi delovni izpit, po vsebini primerljiv današnjemu IGP1. Vključene so bile vse tri discipline: poslušnost, sled in obramba. Takrat se je začela moja pot v športni kinologiji.
Kasneje so v moje življenje prišli dobermani. Z njimi sem živel petindvajset let. Naučil sem se razstav, športa in discipline. Med mojimi najbolj nepozabnimi psi je bila psica Ajka Jahrestal, vrhunska psica, ki se je mnogi kinologi še danes spominjajo. Sam dobermanov nisem vzrejal, sem pa tesno sodeloval z vzreditelji.
Leta 2000 sem od Damjana Viteza pripeljal svojo prvo kraško ovčarko, Zeno Kamengorsko. Leta 2003 je skotila prvo leglo. Na svet so prišli Bajka, Bela, Biba in Baron. Takrat se je začela moja pot vzreje kraških ovčarjev. Skupaj s prijateljem Bojanom Vesenjakom sva bila pobudnika ideje o organizaciji specialnih razstav za kraške ovčarje, po vzoru dobermanov, kjer so bile take razstave že dolgo ustaljene.
Po Zeni Kamengorski sem bil nekaj let brez kraškega ovčarja. Leta 2012 je prišla v naš dom Kvina. Njena prababica je bila Bajka iz mojega prvega legla. Leta 2017 se je v psarni Vintgarska skotil njen prvi mladič, Prins Vintgarski. Kvina je imela še eno leglo in doma je za nadaljnjo vzrejo ostala Sena Vintgarska.
Sena je bila leta 2024 osemenjena s semenom iz semenske banke in skotila tri mladiče. Uporabili smo več kot dvajset let staro seme in tako našo vzrejo osvežili s krvjo, ki bi sicer ostala izgubljena. Iz tega legla je za nadaljnjo vzrejo doma ostala Zena Vintgarska.
Ko je Kvina leta 2018 resorbirala in ni bilo jasno, ali bo še imela mladiče, je v našo psarno prišla Resa Kraški Ruj vzrediteljice Mateje Mihelčič. Od Rese je v letu 2025 za nadaljnjo vzrejo doma ostala Živa Vintgarska. Danes imamo v psarni dve različni liniji kraških ovčarjev. Pri paritvah pazimo na sorodstvene povezave, saj je populacija pasme majhna, zato je odgovornost pri vzreji še toliko večja.
V vzreji me vodijo psi, kot jih opisuje FCI standard: stabilni, čvrsti, zanesljivi in zvesti. Takšni, kot jih je v Slavi vojvodine Kranjske opisal Valvasor. To je pasma, ki jo želim ohraniti takšno, kakršna je. Kraški ovčar bo na našem dvorišču ostal do zadnjega.
Ninina zgodba
Ljubezen do živali je bila vedno del mojega življenja. Odraščala sem ob konjih in drugih živalih, ki so mi bile zavetje in moj svet. Njihova bližina me je oblikovala, njihova bolečina pa je postala tudi moja. Že kot otrok sem si obljubila, da bom, ko odrastem, naredila vse, kar je v moji moči, da jim pomagam.
Ko sem spoznala Mladena, so v moje življenje prišli kraški ovčarji. Prva je bila Kvina, ki se je hitro navezala name in me zaščitniško spremljala na vsakem koraku. Leta 2017 sva se odločila, da registrirava psarno Vintgarska. Želela sva, da imajo mladiči ime in zgodbo.
V psarni me najbolj veseli spremljanje mladičev. Še danes imam pred očmi Prinsa Vintgarskega, prvega mladička skotenega v najini psarni, ki je bil sinček edinček. Gledala sem ga, kako iz majhnega mladička raste v samozavestnega psa. Kasneje sem ugotovila, da se je skotil 25. maja, na isti datum, ko je leta 1975 pri Mladenovem dedku prišlo na svet prvo leglo kraških ovčarjev. Ta naključja so za mene vedno znak, da naju vodi nekaj več.
Ob kraških ovčarjih pa imajo v mojem srcu posebno mesto tudi nemški ovčarji. Kot otrok sem odraščala z nemško ovčarko Ingo, in se učila ravnanja z živalmi in njihovimi mladički. Danes vem, da sta obe pasmi tisti, ki me spremljata, oblikujeta in mi pomenita največ.
V psarni skrbim za prehrano, zdravje in vsakdan naših psov. Hrano izbiram brez kompromisov. Pred paritvijo sem tista, ki psici odvzamem kri in določim progesteron, v brejosti naredim ultrazvok, poskrbim za cepljenja, razglistenja in označevanje. Mladiče, ki ostanejo pri nas dlje, navajam na povodec, ovratnico, vožnjo z avtom in zunanji svet. Ob izvozu v tujino sem tista, ki poskrbi, da dokumentacija ustreza tudi najstrožjim državam. Sem glavni stik s tujino, in tista, ki vodi komunikacijo in organizacijo.
Zakaj vse to delam? Zaradi srca in predanosti. Da prispevam svoj delček k ohranitvi pasem, kot so zapisane v FCI standardu. Da vzrejamo kakovostne, zdrave, stabilne in tudi lepe pse. In da ljudem prinesemo tisto, kar dober pes vedno prinese: varnost, zaupanje in veselje.