O nas
Kdo smo?
Najina zgodba v psarni Vintgarska je prepletena z družinsko tradicijo in strokovnim znanjem. Začetki vzreje kraških ovčarjev segajo v leto 1975, ko je Mladenov dedek vzredil svoje prvo leglo. Leta 1981 je Mladen zašolal svojega prvega nemškega ovčarja in stopil na pot, ki ga spremlja še danes. Dolga leta so bili del njegovega življenja tudi dobermani in športna kinologija, kjer je pridobil veliko znanja, discipline in izkušenj pri delu s psi. Kraški ovčarji pa so ves čas ostali njegova največja ljubezen in osrednji del vzreje.
Nina je odraščala z nemškimi ovčarji in svojo ljubezen do živali povezala s poklicno potjo veterinarke. Danes v psarni skrbi za zdravje in dobro počutje naših psov, hkrati pa se posveča homeopatiji in celostnemu pristopu k zdravju živali. Njeno strokovno področje je tudi reprodukcija, s katero pomaga tako v naši psarni kot drugim vzrediteljem. Skrbi tudi za organizacijo izvozov psov v tujino, od priprave dokumentacije do komunikacije z bodočimi lastniki, tudi na najzahtevnejše destinacije, kot so Avstralija, Južna Afrika, Islandija, Južna Koreja in Japonska.
Skupaj vodiva psarno Vintgarska. Združujeva družinsko tradicijo, dolgoletne izkušnje in veterinarsko znanje ter si prizadevava vzrejati kraške in nemške ovčarje z dobrim zdravjem, stabilnim temperamentom in videzom, ki sledi FCI standardu.
Mladenova zgodba
Moj dedek Rudolf Gosak je imel kraške ovčarje, odkar pomnim. Leta 1975 je s svojo psico Tinco vzredil prvo leglo. Skotili so se Zora, Zvonček, Zdenko in Zvonko. Ob njih sem spoznal, kaj pomeni miren in zanesljiv čuvaj doma in družine.
Pri petnajstih letih sem si našel prvo počitniško delo. Plačo sem porabil za nakup nemškega ovčarja, ki sem ga poimenoval Bobi. Domov sem ga peljal na kolesu. Med potjo sem padel in se pošteno potolkel, psa pa sem držal tako močno, da se ni poškodoval. Z Bobijem sem opravil svoj prvi delovni izpit, po vsebini primerljiv današnjemu IGP1. Vključeval je vse tri discipline: poslušnost, sledenje in obrambo. Takrat se je začela moja pot v športni kinologiji.
Kasneje so v moje življenje prišli dobermani, s katerimi sem živel petindvajset let. Ob njih sem spoznal svet razstav, športa in discipline. Med mojimi najbolj nepozabnimi psi je bila psica Ajka Jahrestal, vrhunska psica, ki se je številni kinologi še danes spominjajo. Dobermanov sam nisem vzrejal, sem pa tesno sodeloval z njihovimi vzreditelji.
Leta 2000 sem od Damjana Viteza pripeljal svojo prvo kraško ovčarko, Zeno Kamengorsko. Leta 2003 je skotila prvo leglo. Na svet so prišli Bajka, Bela, Biba in Baron. Takrat se je začela moja pot vzreje kraških ovčarjev. Skupaj s prijateljem Bojanom Vesenjakom sva bila pobudnika ideje o organizaciji specialnih razstav za kraške ovčarje po vzoru dobermanov, kjer so bile takšne razstave že dolgo uveljavljene.
Po Zeni Kamengorski sem bil nekaj let brez kraškega ovčarja. Leta 2012 je v naš dom prišla Kvina. Njena prababica je bila Bajka iz mojega prvega legla. Leta 2017 se je v psarni Vintgarska skotil njen prvi mladič, Prins Vintgarski. Kvina je imela še eno leglo, doma pa je za nadaljnjo vzrejo ostala Sena Vintgarska.
Sena Vintgarska je bila leta 2024 osemenjena s semenom iz semenske banke in skotila tri mladiče. Za osemenitev smo uporabili več kot dvajset let staro seme psa Trefa. V njegovem rodovniku sta tudi Zora in Zvonček, psa iz legla, ki ga je leta 1975 vzredil moj dedek Rudolf Gosak. Tako smo našo vzrejo osvežili s krvjo, ki bi sicer ostala izgubljena, hkrati pa po skoraj petdesetih letih znova povezali linije iz začetkov naše vzreje. Iz tega legla je za nadaljnjo vzrejo doma ostala Zena Vintgarska.
Ko je Kvina leta 2018 resorbirala in ni bilo jasno, ali bo še kdaj imela mladiče, je v našo psarno prišla Resa Kraški Ruj, vzrediteljice Mateje Mihelčič. Od Rese je leta 2025 za nadaljnjo vzrejo doma ostala Živa Vintgarska. Danes imamo v psarni dve različni liniji kraških ovčarjev. Pri paritvah skrbno pazimo na sorodstvene povezave, saj je populacija pasme majhna, zato je odgovornost pri vzreji še toliko večja.
Pri vzreji me vodijo psi, kot jih opisuje FCI standard: stabilni, čvrsti, zanesljivi in zvesti. Takšne je v Slavi vojvodine Kranjske opisal tudi Valvasor. To je pasma, ki jo želim ohraniti takšno, kakršna je. Kraški ovčar bo na našem dvorišču ostal do zadnjega.
Ninina zgodba
Živali so bile vedno del mojega življenja. Odraščala sem ob konjih in drugih živalih, ki so mi bile zavetje in moj svet. Njihova bližina me je oblikovala, njihova bolečina pa je postala tudi moja. Že kot otrok sem si obljubila, da bom, ko odrastem, naredila vse, kar je v moji moči, da jim pomagam. Zato sem se odločila za študij veterinarske medicine. Danes sem veterinarka in vodim svojo veterinarsko ambulanto Veterina Nina, kjer vsak dan skrbim za živali.
Ko sem spoznala Mladena, so v moje življenje prišli kraški ovčarji. Prva je bila Kvina, ki se je hitro navezala name in me zaščitniško spremljala na vsakem koraku. Leta 2017 sva registrirala psarno Vintgarska in nadaljevala družinsko zgodbo, ki jo je leta 1975 začel Mladenov dedek z vzrejo kraških ovčarjev.
V psarni me najbolj veseli spremljanje mladičev. Še danes imam pred očmi Prinsa Vintgarskega, prvega mladička, skotenega v najini psarni. Bil je sinček edinček. Gledala sem ga, kako iz majhnega mladička raste v samozavestnega psa. Šele kasneje sem ugotovila, da se je skotil 25. maja, na isti datum, ko je leta 1975 prišlo na svet prvo leglo kraških ovčarjev pri Mladenovem dedku. Takšna naključja imajo zame poseben pomen.
Ob kraških ovčarjih imajo posebno mesto v mojem srcu tudi nemški ovčarji. Kot otrok sem odraščala z nemško ovčarko Ingo in se ob njej učila ravnanja z živalmi ter skrbi za njihove mladičke.
V psarni skrbim za prehrano, zdravje in vsakdan naših psov. Hrano izbiram brez kompromisov. Pred paritvijo določim pravi čas s pomočjo progesteronskega testa, med brejostjo opravim ultrazvočni pregled, spremljam porode, pri mladičih poskrbim za cepljenja, razglistenja in mikročipiranje.
Mladiče, ki zaradi odhoda v tujino ostanejo pri nas dlje, navajam na povodec, vožnjo z avtomobilom in zunanje okolje. Ob izvozu pripravim vso potrebno dokumentacijo ter vodim komunikacijo z bodočimi lastniki v tujini. Skrbim tudi za spletno stran psarne, njeno vsebino in celotno spletno podobo.
Zakaj vse to delam? Zaradi srca in predanosti. Da prispevam svoj delček k ohranitvi pasem, kot so zapisane v FCI standardu. Da vzrejamo kakovostne, zdrave, stabilne in lepe pse. To je odgovornost, ki jo čutim do pasme, naših psov in ljudi, ki nam zaupajo.